Usodna pavsika

Včasih se kaki ulici izognem preprosto zato, ker mi ni všeč njen vonj. Včasih za koga v hipu začutim, da si ne dišiva. Brez velikih razlag, brez podrobnega vedenja zaslutim, da sva daleč vsaksebi. Preprosto čutim. Enako močno kot takrat, ko me kdo v hipu navduši še bolj kakor skodelica tople kave navsezgodaj zjutraj.
Vonj, v prenesenem in pravem pomenu, mi je pomemben. Leta nazaj sem brala o obredu v neki afriški vasi, kjer so še vedno prisegali na dogovorjene poroke, a so v nekakem prvobitnem duhu izbranemu paru dopustili, da je vendar izrekel zadnjo besedo. Pred dokončno odločitvijo o poroki sta odšla na samo, legla skupaj in se prepustila nedolžnemu raziskovanju. Če sta naslednje jutro oznanila, da si ne dišita, je obveljala njuna.
In ja ... Včasih se mi zgodi, da mi pot prekriža tudi kak vzorček, ki mi ne diši. Kot tokrat, v zadnjem swapnem četvorčku z Nanco, Bojomojo in Sonjo. V izboru enega od treh ponujenih vzorčkov sem bila preglasovana. In tu se je spletla usodna kombinacija, ki je zadnji swap zavlekla v dolge tedne. Vzorček, ki mi ne diši, in obveznost na obveznost, ki mi ne dajo časa in moči, da bi izpolnila zastavljeno. Ker sem obljubila. In, ja, ker življenje ni vedno potica :)
Potem je pretehtalo. Tisto nedeljo sem se vzela v roke, sedla za mizo, že ne vem kolikič vzorček obrnila na levo in desno - in se odločila, da zmagam jaz :) Priznam, da je bolj drobna zmaga. Ampak šteje pa:)