Pozornosti

Monika me je prijazno presenetila in mi namenila blogersko nagrado. Hvala, Moni, vesela sem je bila in se ti zanjo toplo zahvaljujem :)

Drobne pozornosti so mi vedno ljube. In eno takšno drobno pozornost namenjam avtoricam tistih ustvarjalnih blogov, ki jih sama rada obiščem. Izkazujem jo - kadar le morem - s tem, da pod objavami pustim komentar, kot nekakšen prijazen pozdrav v mediju, ki ga v splošnem v veliki meri zaznamuje anonimnost. Kadarkoli spišem kak komentar, v resnici povem:

Na koncu pa še zahvala vsem izpričanim in anonimnim bralcem mojega bloga, ki so ga v minulih treh mesecih obiskali že več kot 4.000-krat. Še posebej hvala tistim, ki me razveseljujete s prijaznimi komentarji :)

O knjižnih in drugih virusih

Te praznike si bom zapomnila po dveh virusih.
Prvi me je lepo položil v posteljo, bes ga plentaj, in tudi zdaj, ko so se že skoraj iztekli mostiščarski prosti dnevi, mi še ni uspelo, da bi ga skidala prek praga in mu zaloputnila vrata pred nosom. In tako sem po nemarnem zapravila nekaj dopustniških dni. Ja, bes ga plentaj trikrat in še več!
Drugi virus je veliko prijaznejši, imenuje pa se virus knjigic. Staknila sem ga na Otočku, predvsem ob gledanju čudovitih izdelkov Sanze. Bojda so se punce izdelovanja knjigic naučile ob gledanju spletnega filmčka, druge na delavnici, ker da pisnih navodil ni. Na delavnico težko počakam, filmček pa je dobesedno (in upam, da začasno) - mrknil.

Pa se mi je stvar začela zazdevati kot zabaven izziv. Kaj, nobena ni napisala nobenih podrobnosti? In filmčka ni na voljo? Pih! Ni važno, da le ugotovim, iz česa je osnova za te presnete zapeljive knjigice ;)
Prava beseda je - lepenka :) In sem se pravila v lov za materialom. In se odločila zapisati, kako sem izdelala svojo prvo knjigico.
Potrebovala sem:
** kos lepenke, ki sem jo razrezala na želeno velikost,
** kos darilnega papirja, s katerim sem ovila lepenko z zunanje strani,
** kos navadnega barvnega papirja (uporabila sem mehkejšega od dveh vrst papirjev, ki sem ju kupila v Hoferju, v bordo rdeči barvi),
** okrasni trak iz organze (kupljen v Muellerju),
** škarje in lepilo (tale UHU ne grbanči papirja, zato ga bolj priporočam kot modro gel lepilo Scotch, ki je sicer tudi pri hiši, ampak ni več blazno priljubljeno;),
** rezalnik papirja ali giljotino za rezanje papirja.
Od lepenke ni bilo pri hiši nič drugega kot dve škatli, v katerih sta bili kulski skodelici za kavo. Sem ju shranila (mislim, obe embalaži;), ker sta mi bila tako všeč vzorčka in mi je moje hrčkasto srce velevalo, da čez sedem let vse prav pride. Od materiala na fotki je vijolična embalaža še cela, oranžna pa je že razdrta. Polovica oranžne je še v originalni obliki, polovica pa je vidna spodaj, kako je že napol obdelana s papirjem.

Ko sem embalažo razdrla, sem jo obrezala na želeno velikost. Pri tem sem imela v mislih, da knjigica potrebuje hrbet. Moja knjigica je visoka 11 cm in široka 13 cm, hrbet pa je širok 2 cm. To pomeni, da sem odrezala lepenko v velikosti 28 cm in pri tem pazila, da sem rezala v smeri, ki mi je omogočila, da sem lepenko lahko brez težav vertikalno prepognila na sredini, kjer je hrbet knjige. Prvi prepogib za hrbet je na 13. in drugi na 15. centimetru. Ko je bila obrezana in prepognjena lepenka nared, sem jo položila na kos darilnega papirja. Izmerila sem, koliko darilnega papirja potrebujem ter ga toliko odrezala. Lepenko sem po tisti strani, ki je zdaj zunanja stran knjigice, namazala z lepilom, zatem na mizo položila ovojni papir (z vzorcem proti mizi, seveda) ter nanj položila z lepilom namazano lepenko. Močno sem pritisnila po vsej površini in počakala, da lepilo prime. Zatem sem dokončala zavijanje platnic knjigice podobno, kot sem včasih zavijala šolske knjige in zvezke. Najprej je bil na vrsti vrhnji del papirja: namazala sem lepenko, papir zapognila ter pogladila. Postopek sem ponovila ob vseh štirih stranicah.
Zatem sem z rezalnikom papirja odrezala dva kosa bordo rdečega papirja. Prvi kos je 5 cm debel trak za hrbtišče knjigice (uporabila sem valovit rez na svojem novem rezalniku papirja, ki ga je dedek Mraz prinesel iz Hoferja), drugi kos pa je namenjen za notranjost knjigice in je velik cca 27 x 10 cm.
Trak za hrbtišče sem namazala z lepilom in ga zalepila na hrbet knjigice tako, da se oba konca traku stikata v notranjosti - ki bo pozneje pokrita s papirjem. Sama sem se odločila, da prednjo platnico okrasim še s trakom iz organze - dva kosa ozkega traku sem nalepila na obojestranski lepilni trak in tako pripravljen trak nalepila na sprednji del platnice. Trak se prav tako konča v notranjem delu knjigice, ki ga bo na koncu prekril bordo papir.


Ker sem želela, da bi knjigico bilo mogoče zavezati, sem v notranji del na vsaki strani platnic s selotejpom zalepila še dva trakova iz organze.


Na koncu je sledilo lepljenje notranjščine. Pri tem sem uporabila prej odrezan bordo papir, s tem pa zakrila konce darilnega papirja, konce papirja in trakov za okrasitev hrbtišča ter tudi konce trakov za zavezovanje knjigice.


Ker nisem mega hrčica, pri hiši ni nobenega mini blokca, ki ga imam namen zalepit v notranjost knjigice. Ampak drugače pa je takšna, da ji lahko rečem - knjigica :) Moja prva.

Prav rada pa bi slišala, kakšne so vaše izkušnje ali pa morebitni predlogi za izboljšave.

Dawivca

December je mesec obdarovanja. Glede na to, da se nam vsako leto ta mesec v goste napovedo kar trije možje, bi tehnično človeki lahko postali kar malo pohlepni. Saj ne, da se nekaterim ne odpuli, ampak nekaj pa jih je, ki se tudi v praksi - ne le v besedah - držijo, da je manj več. Da je pomembna pozornost, ki je še toliko dragocenejša, če je darilce ročno izdelano. Da sta pomembna ustvarjalno veselje in čar pričakovanja. Na Otoku zakladov nas je to dokazalo osemnajst udeleženk v prazničnem swapu, ki sem ga tokrat organizirala že drugič. In njihovi odzivi so razkrili, da so bile darilc prav tako vesele kot jaz svojega.
Moj paketek je priletel z Otoka, kjer je trenutno moja swapika sturla, v njem pa so se skrivali čaroben obesek, prekrasna šatulja v obliki knjige ter voščilnica.

Foto: sturla

V skupnem albumu fotografij si marsikatera ni znala predstavljati, kakšna je knjigica videti v živo, zato sem jo fotografirala še enkrat in upam, da ta fotografija odgovori na vsa vprašanja:)


A čar obdarovanja zažari šele takrat, ko se krog sklene. Svoje swapike mojcara nisem poznala, nikoli je še nisem videla, nikoli z njo govorila, zato sem se morala zanesti le na nekaj podatkov o tem, kakšne barve so ji všeč. V njenem albumu je za zdaj le nekaj uhanov, zato sem si predstavljala, da rada nosi nakit - in ji za praznični swap poklonila komplet ogrlice in uhanov. Njen odziv - da je kompletek čisto v njenem stilu - pa je bil še tretje darilo v tem prazničnem swapu.



In za konec še voščilo. Naj vam prihodnje leto mine v ustvarjalnem razvratu in radostnih pričakovanjih, z mravljinci in metuljčki in vsem, kar sodi zraven. Naj se pričakovanja vsakokrat znova sklenejo v krog darilc - majhnih, velikih, skritih, odbitih, nedoumljivih in zapeljivih, sladkih in pelinastih, tudi takšna morajo biti. Naj bo leto 2009 kot dar, vreden spomina za stare dni!

Usodna pavsika

Včasih se kaki ulici izognem preprosto zato, ker mi ni všeč njen vonj. Včasih za koga v hipu začutim, da si ne dišiva. Brez velikih razlag, brez podrobnega vedenja zaslutim, da sva daleč vsaksebi. Preprosto čutim. Enako močno kot takrat, ko me kdo v hipu navduši še bolj kakor skodelica tople kave navsezgodaj zjutraj.
Vonj, v prenesenem in pravem pomenu, mi je pomemben. Leta nazaj sem brala o obredu v neki afriški vasi, kjer so še vedno prisegali na dogovorjene poroke, a so v nekakem prvobitnem duhu izbranemu paru dopustili, da je vendar izrekel zadnjo besedo. Pred dokončno odločitvijo o poroki sta odšla na samo, legla skupaj in se prepustila nedolžnemu raziskovanju. Če sta naslednje jutro oznanila, da si ne dišita, je obveljala njuna.
In ja ... Včasih se mi zgodi, da mi pot prekriža tudi kak vzorček, ki mi ne diši. Kot tokrat, v zadnjem swapnem četvorčku z Nanco, Bojomojo in Sonjo. V izboru enega od treh ponujenih vzorčkov sem bila preglasovana. In tu se je spletla usodna kombinacija, ki je zadnji swap zavlekla v dolge tedne. Vzorček, ki mi ne diši, in obveznost na obveznost, ki mi ne dajo časa in moči, da bi izpolnila zastavljeno. Ker sem obljubila. In, ja, ker življenje ni vedno potica :)
Potem je pretehtalo. Tisto nedeljo sem se vzela v roke, sedla za mizo, že ne vem kolikič vzorček obrnila na levo in desno - in se odločila, da zmagam jaz :) Priznam, da je bolj drobna zmaga. Ampak šteje pa:)

Dobri dedek Mraz

Hrepenjenje po miru, toplini in varnosti v tem vročičnem obdobju zaznamuje vsakdan marsikoga. Zato nekaj bleščavosti sredi domačne podobe iz spominov. Podoba dobrega moža se je pri nas z leti spreminjala, a čeprav me zmoti njena komercialna nota, me obenem navdušuje optimistična kombinacija rdeče, zelene in zlate. In sta sredi begajočih misli nastali dve voščilnici. Času primerni.

Ni mogoče razbrati, a z nevidno pisavo je na papirnem svitku zapisanih tudi nekaj mojih želja. Verjamem, da je tam tudi kup vaših:)


In želja za vse nas, da nam dobri mož izpolni katero od njih.

Tokrat nisem delala po predlogi, ampak sem si postavitev zamislila sama. Obe voščilnici pa ustrezata dvema izzivoma. Na blogu Spoon full of sugar je izziv izdelava novoletne voščilnice, na blogu Cute card Thursday pa je izziv, da vsaka naredi voščilnico po lastnem vzgibu.

Za osnovo sem vzela karton, ki sem ga oblekla z recikliranim darilnim papirjem. Osrednja motiva sta kupljeni nalepki. Ko sem pred kratkim šla oddat eno pošiljko, sem presenečeno ugotovila, kako dobro in simpatično ponudbo imajo na pošti. Nisem se ji mogla upreti in nekaj nalepk je moralo z mano domov. Tudi zato, ker so nekatere izmed njih polepšane s 3D dodatki - kakršen je cofek na kapi dedka Mraza na drugi voščilnici.

Brez prispodobe mraza - snežink - ne gre, in na prvi voščilnici sem jih s štanco izsekala iz stare kuverte, na drugi pa iz belega kartona. Snežinke sem pripela z razcepkami v prazničnih barvah. Podlago sem z obojestranskim lepilnim trakom prilepila na belo podlago. Premerila sem, koliko bo še ostalo roba na rdeči osnovi, ko bo na njej prilepljen motiv, zatem pa ta del okrasila s dvema štampiljkama snežink. V ta namen sem uporabila zlato črnilno blazinico VersaColor. Na koncu sem na rdečo osnovo voščilnice s poštempljanim robom nalepila še osnovni motiv. In priznam, ti ljubki podobi me kar ganeta. Najbrž je tak čas.

Snežak

Navihana izzivalka Bojamoja nas je prijazno založila z odtisi snežaka Rachelle Anne Miller. Prijazna zimska podoba, pravo nasprotje realnosti, ki nam v zadnjih dneh vsakdan namaka z dežnimi kapljami. In te niso mehke in igrive, kot je mehak in igriv topel pomladni dežek, ki te kar vabi na plano, na kratek sprehod. Te kaplje, brr, so zoprne, in hladne, in mokre in nič prijazne ne do čevljev ne do duše. Kradejo ti radoživost in uspavajo ustvarjalnost. A nekaj pa je. V meni zbujajo željo po preprostem in toplem. Taka je tudi moja voščilnica s snežakom. Preprosta in upam, da vsaj malo barvno nagajiva v osrednjem motivu. Ter poslikana na ozadju, ki je v resnici prevleka za blazino z vzorcem naših babic :) Voščilnica je narejena za izziv, a šla bo na pot, in upam, da bo naslovnici všeč :)

Odtis je pobarvan s suhimi akvarelnimi barvicami s pomočjo vodnega čopiča. Ker nimam živalskih pripomočkov (t.j. hroščka), je krog izrezan ročno. Pomagala sem si s šablono. Izdelala sem jo tako, da sem na navaden list papirja narisala krog, s pomočjo najširšega kozarca, ki ga premoremo pri hiši ;) Zatem sem ta krog izrezala z navadnimi škarjami. Pobarvani odtis sem podržala pred lučjo in na zadnji strani natančno namestila izrezani krog, da je bil v njem ujet motiv čimbolj sredinsko. Ko sem izrezani krog na zadnji strani motiva centrirala, sem ga še prilepila z lepilnim trakom. Zatem sem odtis obrnila in ob krogu na zadnji strani zarezala z vzorčastimi škarjami. Z izrezanega kroga sem odstranila papirno šablono.

Za podlago na voščilnici sem uporabila pohroščkan papir, ki sem ga kupila od Bojemoje, po njem pa sem podrsala s črnilnimi blazinicami VersaColor roza, svetlo modre in zlate barve. Na podlago sem prilepila še dva koščka darilnega papirja, ki sem ga sprva hotela uporabit za osnovo, pa sem si premislila. Krog z motivom sem okrasila s tremi pisanimi razcepkami, zatem pa ga prilepila na podlago z obojestranskim lepilom. Naknadno sem morala uporabiti še nekaj lepila UHU, saj obojestransko lepilo ni dobro reagiralo s podlago, ki sem jo obdelala s črnilnimi blazinicami. Če povem po domače, šment se ni hotel prilepit in ostati prilepljen ;) Prednjo in zadnjo stran sem zatem okrasila tako, da sem z enakim črnilom odtisnila nekaj motivov snežink (štampiljke so Sitarjeve), štiri kote pa sem še "pobarvala" z odtisom blazinic.

Praznična voščilnica

Pa sem spet našla pot do blogeca ;) Potrebni so bili daljši sprehod, kozarec kuhanca, premrl nos in pogled v izložbo, kjer so mi pozornost ukradle porcelanaste figurice snežakov in otrok iz nekih drugih časov, iz predprejšnjega stoletja. In me je zaneslo, v neko starinsko sobano. Visoki stropovi, bogat kristalni lestenec pod stropom, prek hrastovega parketa položena debela, ročno tkana mehka preproga z bordo rdečim vzorcem za osnovo. Čez velika okna navlečene težke brokatne zavese, sredi sobe pa štirje globoki, udobni tapecirani fotelji, razporejeni okrog masivne mize iz češnjevega lesa. Na njej kakav, seveda s smetano, krožnik za sadje v barvi starega zlata in na njem rdeča jabolka jonatan.

Tja bi pasala takšna voščilnica :)

Osnovo za voščilnico z ovalnim izrezom sem že pred časom kupila v Hoferju. Osrednji motiv sem podrsala na posebni zlati foliji, ki je namenjena prav za reliefno krašenje, kupila pa sem jo v Prometeju. Na netu sem poiskala dovolj všečen motiv novoletne jelke, ga v wordu oblikovala na pravšnjo velikost, natisnila in izrezala. Iz folije sem izrezala kos, nanj položila natisnjeni motiv in ga s kulijem "prerisala". Ko sem obrisala celoten motiv, sem papir odstranila in podrsane dele na foliji še dodatno poglobila z orodjem za reliefno drsanje, ki ga uporabljam pri pavsanju. Košček folije sem namestila na zadnjo stran ovalnega izreza, folijo pritrdila z lepilom, od spredaj na njej narahlo občrtala obod, voščilnico spet obrnila in z drsalom narisala še pikice. Zunanji del sicer tridelne voščilnice sem zapognila navznoter in prilepila ob osrednji del z izrezanim ovalom, ki ga zdaj krasi zlati motiv. Uporabila sem obojestransko lepilo, da bi ne prišlo do kakšne "papirne nesreče". Naposled sem prednjo in zadnjo stran voščilnice še okrasila s snežinkami (štampiljki sem kupila pri Sitarju), pri tem pa uporabila črnilno blazinico VersaColor v zlati barvi. In je nared. Zlato-rdeča zimska krasotička :)

Za bolj radovedne, takole je videti mapica z zlato folijo, v njej so tri pole, merijo okoli 19 x 30 cm, stanejo pa 2,4 evra.

In ker sem tako navdušena, da sem spet tu, se bom hitro prijavila na en izziv - pri Stampartic, kjer zahtevajo izdelavo voščilnice brez vzorčastega papirja.