O knjižnih in drugih virusih

Te praznike si bom zapomnila po dveh virusih.
Prvi me je lepo položil v posteljo, bes ga plentaj, in tudi zdaj, ko so se že skoraj iztekli mostiščarski prosti dnevi, mi še ni uspelo, da bi ga skidala prek praga in mu zaloputnila vrata pred nosom. In tako sem po nemarnem zapravila nekaj dopustniških dni. Ja, bes ga plentaj trikrat in še več!
Drugi virus je veliko prijaznejši, imenuje pa se virus knjigic. Staknila sem ga na Otočku, predvsem ob gledanju čudovitih izdelkov Sanze. Bojda so se punce izdelovanja knjigic naučile ob gledanju spletnega filmčka, druge na delavnici, ker da pisnih navodil ni. Na delavnico težko počakam, filmček pa je dobesedno (in upam, da začasno) - mrknil.

Pa se mi je stvar začela zazdevati kot zabaven izziv. Kaj, nobena ni napisala nobenih podrobnosti? In filmčka ni na voljo? Pih! Ni važno, da le ugotovim, iz česa je osnova za te presnete zapeljive knjigice ;)
Prava beseda je - lepenka :) In sem se pravila v lov za materialom. In se odločila zapisati, kako sem izdelala svojo prvo knjigico.
Potrebovala sem:
** kos lepenke, ki sem jo razrezala na želeno velikost,
** kos darilnega papirja, s katerim sem ovila lepenko z zunanje strani,
** kos navadnega barvnega papirja (uporabila sem mehkejšega od dveh vrst papirjev, ki sem ju kupila v Hoferju, v bordo rdeči barvi),
** okrasni trak iz organze (kupljen v Muellerju),
** škarje in lepilo (tale UHU ne grbanči papirja, zato ga bolj priporočam kot modro gel lepilo Scotch, ki je sicer tudi pri hiši, ampak ni več blazno priljubljeno;),
** rezalnik papirja ali giljotino za rezanje papirja.
Od lepenke ni bilo pri hiši nič drugega kot dve škatli, v katerih sta bili kulski skodelici za kavo. Sem ju shranila (mislim, obe embalaži;), ker sta mi bila tako všeč vzorčka in mi je moje hrčkasto srce velevalo, da čez sedem let vse prav pride. Od materiala na fotki je vijolična embalaža še cela, oranžna pa je že razdrta. Polovica oranžne je še v originalni obliki, polovica pa je vidna spodaj, kako je že napol obdelana s papirjem.

Ko sem embalažo razdrla, sem jo obrezala na želeno velikost. Pri tem sem imela v mislih, da knjigica potrebuje hrbet. Moja knjigica je visoka 11 cm in široka 13 cm, hrbet pa je širok 2 cm. To pomeni, da sem odrezala lepenko v velikosti 28 cm in pri tem pazila, da sem rezala v smeri, ki mi je omogočila, da sem lepenko lahko brez težav vertikalno prepognila na sredini, kjer je hrbet knjige. Prvi prepogib za hrbet je na 13. in drugi na 15. centimetru. Ko je bila obrezana in prepognjena lepenka nared, sem jo položila na kos darilnega papirja. Izmerila sem, koliko darilnega papirja potrebujem ter ga toliko odrezala. Lepenko sem po tisti strani, ki je zdaj zunanja stran knjigice, namazala z lepilom, zatem na mizo položila ovojni papir (z vzorcem proti mizi, seveda) ter nanj položila z lepilom namazano lepenko. Močno sem pritisnila po vsej površini in počakala, da lepilo prime. Zatem sem dokončala zavijanje platnic knjigice podobno, kot sem včasih zavijala šolske knjige in zvezke. Najprej je bil na vrsti vrhnji del papirja: namazala sem lepenko, papir zapognila ter pogladila. Postopek sem ponovila ob vseh štirih stranicah.
Zatem sem z rezalnikom papirja odrezala dva kosa bordo rdečega papirja. Prvi kos je 5 cm debel trak za hrbtišče knjigice (uporabila sem valovit rez na svojem novem rezalniku papirja, ki ga je dedek Mraz prinesel iz Hoferja), drugi kos pa je namenjen za notranjost knjigice in je velik cca 27 x 10 cm.
Trak za hrbtišče sem namazala z lepilom in ga zalepila na hrbet knjigice tako, da se oba konca traku stikata v notranjosti - ki bo pozneje pokrita s papirjem. Sama sem se odločila, da prednjo platnico okrasim še s trakom iz organze - dva kosa ozkega traku sem nalepila na obojestranski lepilni trak in tako pripravljen trak nalepila na sprednji del platnice. Trak se prav tako konča v notranjem delu knjigice, ki ga bo na koncu prekril bordo papir.


Ker sem želela, da bi knjigico bilo mogoče zavezati, sem v notranji del na vsaki strani platnic s selotejpom zalepila še dva trakova iz organze.


Na koncu je sledilo lepljenje notranjščine. Pri tem sem uporabila prej odrezan bordo papir, s tem pa zakrila konce darilnega papirja, konce papirja in trakov za okrasitev hrbtišča ter tudi konce trakov za zavezovanje knjigice.


Ker nisem mega hrčica, pri hiši ni nobenega mini blokca, ki ga imam namen zalepit v notranjost knjigice. Ampak drugače pa je takšna, da ji lahko rečem - knjigica :) Moja prva.

Prav rada pa bi slišala, kakšne so vaše izkušnje ali pa morebitni predlogi za izboljšave.